Tisoče ljudi v Iranu že nekaj dni prihaja na ulice, kot se je to zgodilo v četrtek v glavnem mestu Teheran. Demonstrirajo za svobodo in pri tem tvegajo svoja življenja, ker zavračajo nadaljnje življenje v sistemu verskega zatiranja, nasilja in poniževanja. Mladostnike zapirajo, mučijo in usmrčujejo, ker plešejo, demonstrirajo ali kažejo svoje lase. Molk mnogih v Berlinu, Parizu, Londonu ali Bruslju ni več le spregled, temveč stališče. Kot poroča Bild.de, se tisti, ki danes molči, odloča.

Levičarska gibanja se mobilizirajo le pri Izraelu

Opazno je predvsem vedenje mnogih levičarskih gibanj. Ti miljeji se sicer mobilizirajo z izjemno hitrostjo in moralno vnetostjo, zlasti ko gre za Izrael in Gazo. V nekaj urah se napolnijo trgi, organizirajo se demonstracije, sprejemajo se resolucije in spreminjajo profili na družbenih omrežjih. Na primer, protiizraelsko protestno gibanje s podporo Levice, Amnesty, Osrednjega sveta muslimanov in mnogih drugih je bilo v Nemčiji zelo glasno. Ogorčenje je bilo takojšnje, prepričanost velika.

V primeru Irana je situacija nasprotna. Prihaja do obotavljanja, molka in izogibanja. Ni množičnih protestov ne izrazite solidarnosti. Še danes je na spletni strani Levice le nekaj o Venezueli, nič aktualnega o Iranu.

Zgodovinske korenine ideološke enostranskosti

Romantizacija islamske revolucije

Ta ideološka enostranskost ima svojo zgodovino. Deli zahodne levice so romantizirali islamsko revolucijo iz leta 1979 kot antiimperialistični osvobodilni udarec. Francoski filozof Michel Foucault, ki je živel med letoma 1926 in 1984, je na primer govoril o novi politični spiritualnosti. To, da je iz tega nastala brutalna teokracija, ki ženskam odvzema pravice, mori opozicijo in preganja manjine, je bilo potisnjeno na stran. Kdor je takrat zapiral oči, ima še danes težave najti jasne besede.

Trajajoča slepota

Ta slepota vztraja. Medtem ko so izraelski vojaški napadi v nekaj minutah moralno obsojeni, pogosto brez konteksta in brez kakršnega koli razlikovanja, usmrtitve v Iranu ostajajo le obrobne novice. Medtem ko se za Gazo glasno zahteva solidarnost, se morajo iranske ženske boriti za to, da bi jih sploh kdo opazil. To ni uravnotežena morala, temveč selektivno ogorčenje.

Identitarno-politična gibanja in njihov molk

Ta vzorec se še posebej jasno kaže pri identitarno-političnih gibanjih. Skupine, ki sicer kritizirajo vsako obliko nevidnosti, so presenetljivo tiho, ko so ženske ustreljene, ker so vidne. Najdejo jasne besede za Izrael, skoraj nobene pa za režim, ki homoseksualnost kaznuje s smrtjo.

K temu se pridružuje še drug, pogosto spregledan dejavnik: notranjeislamska dimenzija. Iran je država s prevlado šiitov in solidarnost znotraj muslimanskega sveta ne sledi samodejno verski bližini. V mnogih sunitskih kontekstih šiite včasih obravnavajo celo kot heretike, kot tiste, ki so skrenili od prave vere. Ta globoka teološka in politična napetost postavlja solidarnosti ozke meje. Verjetno tudi zato od Osrednjega sveta muslimanov ne pride nič.

Molk stabilizira storilce

Ta molk ni nevtralen. Ne ščiti zatiranih, temveč stabilizira storilce. Kaže, da človekove pravice očitno ne veljajo univerzalno, ampak so odvisne od tega, za koga gre. Na primer, ko so v igri Judje.

Iran je tako lakmusov papir naše morale. Kdor pri Gazi kriči, pri Iranu pa molči, dokazuje, da zanj morala ni univerzalna, ampak izbirna. Svoboda ljudi v Iranu mu je vseeno.